Visoška kronika

Ivan Tavčar

Visoška kronika je zgodovinski roman, ki ga je Tavčar postopoma po mesecih objavljal v Ljubljanskem zvonu (osrednji slovenski literarni mesečnik, ki je izhajal med leti 1881 in 1941) v letu 1919. V knjižni obliki je prvič izšla dve leti kasneje, odtlej pa se pojavlja v mnogih izdajah. Pisana je v obliki kronike (zapis dogodkov po zaporednem vrstnem redu) s pripovedovalcem Izidorjem Kalanom v glavni vlogi, ki se skozi sebe in življenje svoje družine navezuje na več zgodovinskih dogodkov v 17. in na začetku 18. stoletja.

Izpostavljena je tematika tridesetletne vojne in preganjanja protestantov v slovenskih deželah. Bralec dobi obenem vpogled v trdo vsakdanje življenje slovenskega kmeta, tegobe fevdalnega družbenega sistema, velik vpliv duhovščine in katoliške vere ter krute oblike kaznovanja. Razvidna je tudi dvojna slovensko-nemška jezikovna podoba takratnega slovenskega prostora, odnosi med moškimi in ženskami ter tedanji običaji. Pripovedovalec se posveti še tematiki preganjanja čarovnic, nenavadnim načinom dokazovanja njihove krivde in s tem povezanimi težkimi osebnimi zgodbami. V manjši meri se dotakne tudi turških vpadov in drugih evropskih vojn novega veka.

Tavčar, I., 1987. Visoška kronika. Ljubljana, Mladinska knjiga, 335 str.

Novi škof je prišel, in gospod Boltežar, ki je tvoj prijatelj, bi ti svetoval, da stopiš k škofu, da bo prav in da ne bo škodovalo /…/ “Zavoljo dekleta?” sem zaječal. Zaihtel sem: “Za božjo voljo, kaj pa imajo proti dekletu?!” /…/ Dolže jo, da je delala točo, da je tvoje prašičke jahala nad tvojo hišo in da se je s hudičem rada imela. Planil sem kvišku, kri je zakipela v meni in svet je razpadal okrog mene! “Jezus Kristus! Ali ste nori? Naša Agata, moja Agata …” /…/ In vendar tudi vem, da so jih sežigali šele potem, ko so same skesano vse priznale. Čarovnice so, to lahko zapišem, ali Agata ni … /…/ Škof se je suhotno zasmejal. “Ne vem, kaj bo! Ti pregrešni Agati Emi se očitajo pregrozne reči. Tu berem, da je imela s hudičem pravo zakonsko zvezo, tako da se čudim, da se ni kaj rodilo iz tega peklenskega zakona, vsaj kaj prašičkov, da bi si jih ne bila izposojala pri tebi, kadar jo je mikalo jahati v kolobarju nad tvojim domom!”

str. 180, 189

“Kako, da se življenje ne more nabrusiti, kot se nabrusi palaš, da bi človek živel dvesto let, posebno če je stradal in če je trpel kot žival v jarmu, samo da bi si pridobil rušo, na katero bi v starosti mirno pokladal svojo glavo!? Res je! V ta namen sem trpel in še celo mor …” Vedel sem, da mi je hotel reči, da je tudi moril. Ali grozne te besede ni izgovoril do konca. /…/ Zaklel je v tujem jeziku, katerega nisem umel. Ponižno sem pripomnil, da je kletev pregrešna in prepovedana po naši sveti katoliški veri.. Ošabno me je pogledal … /…/ Takega očeta, mlečni moj otročaj, ne boš učil, katera vera je sveta, katera vera je prava! To jaz sam vem! /…/ Tudi sedaj ni izgovoril ničesar, kar bi ne bil vedel že poprej. Da ga je beseda “sveta katoliška vera” tako razjarila, to je pričalo, da je bila materina trditev o “luteranu” dobro utemeljena.

str. 38, 39

“Kaj ti veš, kako smo živeli na Nemškem! Kdo bi se pehal kot tepen mezeg po svetu, če bi lahko doma živel in gledal zeleno reko pod sabo! Imela sem dobrega moža, pridnega moža, skrbel je zame, skrbel je za svojega sina. Vsiljevali so nam tujo vero, ali odklanjali smo jo. /…/ Imeli smo hišico, imeli smo njivico in gozd. Pa kaj, ko je skoraj vsako leto prihajal Šved v deželo in je zapalil streho, poteptal klasje /…/ Če ni bilo Šveda, pa so prihrumeli cesarski in hoteli imeti zadnjo cunjo z našega telesa, ker ni bilo hišice, da bi jo bili zapalili, in ne žita, da bi ga bili poteptali! /…/ Blagor vašim ženam, da niso poznale ne švedskih ne cesarskih jezdecev ne lakote, katera je nas davila v vsakem letnem času! Tako je bilo!”

str. 85